Ko sonce se zvečer poslavlja,
obsveti ves planinski svet,
viharnike v gorah pozdravlja,
poljublja spet vsak gorski cvet.
Kot mak zardi večerna zarja,
med stenami umira dan,
ko se povzpne na rob prepada,
ponosni vrh ostane sam.
Na vsakih sto se let odpre
najlepši cvet planin,
prav takšna roža, vsa polna sonca,
bila si zame ti, dekle,
na Škrlatici poljub na lici
si dala mi.
Samoten jek planinske ptice
med stenami se oglasi,
nad skalnati previs police
se stiska cvet med rožami.
Spet soncu si nastavlja lice
avrikelj rdeč, avrikelj zlat,
najlepši cvet si Škrlatice,
ko se odpreš, si kot škrlat.