V polju je rožica,
a pri nas je deklica:
Ana, roža deklet,
kdor jo vidi je ujet.
Ima bele majice,
sredi ličic jamice.
Smeje se, njen je smeh
ljubek kakor sladki greh.
Za Ano, lepo in štimano,
ve vsa ulica in mesto daleč naokrog.
Bi z njo na randi šel v neznano
vsakršen njen znanec in sam ljubi Bog.
V polju je rožica,
a pri nas je deklica.
Vsaka nam kdaj cveti,
kakor cvet marjetici.
Je ob um in srce
fant, ki mimo rožic gre.
Ko mrmra še in še:
ljubi me, ne ljubi me.
Oj, Ana, deklica štimana,
roža v polju neobrana, do ljubezni pot.
Nekoč postaneš srečna mama,
sama v vrsti, ki drži iz roda v rod.