Bila sem še mlado, naivno dekle,
vse dni sem sanjala odprtih oči,
a sanje mladosti so hitro odšle,
ko sama prišla sem med tuje ljudi.
Še preden sem vzela od doma slovo,
sem v rutico dala prgišče zemlje,
s seboj ga ponesla čez sedmo goro,
da lažje je tuje gorje.
Prgišče slovenske zemlje
spominja me povsod na moj dom
pod našo goro.
Prgišče slovenske zemlje
blaži mi bolečino vse dni,
ko duša trpi.
V tujini spoznala sem mnogo ljudi,
iskreno odprla jim svoje srce,
podala sem mnogim odprte dlani,
da zlila bi v eno vse svoje želje.
A sama ostala sem sredi sveta,
tujina kot mačeha reže mi kruh,
nobene topline srca ne pozna,
grenak je prav vsak njen poljub.