Na razpotju sive ceste zdaj v prazen dan strmiš,
sestre vse so že neveste, bolečino ti tajiš.
Dan prinaša nove sanje, v njih ne vem, če sva midva,
vsakokrat se vračaš vanje, duša pa je ranjena.
Vem, da mnogo let si sama, kar zapustil te je on,
skoraj si postala mama, skoraj ti že pel je zvon.
A odšel je brez slovesa, tebi pustil prazen dom,
rad bi vrnil ti nebesa, rad ob tebi vedno bom.
Le k tebi vleče me,
dekle, zakaj molčiš?
Mar ti gori srce
še za Boga in križ?
Le k tebi vleče me,
a čas prinesel bo,
kaj v tebi skriva se,
mar res želiš si to?