Med Savo, Voglajno, Savinjo in Sotlo
so griči prelepi, kjer dom moj stoji.
Vinogradi vzhoda, gozdovi zahoda,
najlepša dežela Kozjanska si ti.
In Dobje je moje kot biser na griču,
kjer cerkev Marije Karmelske stoji.
Kozjanska pozdravi nas tu domačija,
na stare nam čase spomin prebudi.
Kozjanci smo dobri in delovni ljudje,
a v prsih nam bije veselo srce.
Ta pravi Kozjan’c žuljave dlani ima,
po delu garaškem veselit’ se zna.
Gradovi kozjanski so trdni kot skale
in hladne prijetne kozjanske so kleti.
Ob reki pa mlini še vedno nam stojijo
in naš samostan vsakdo videt’ želi.
Drnjulovca rad ti nalije Kozjanec,
po njem se ti v glavi prijetno vrti.
Postreže korenjevko ti gospodinja
in mlinčevka že iz pečice diši.