Tja boš odšel, kjer pesmi ne pojo,
zato verjamem ti, da kmalu vrneš se.
Čakala bom, da bo prišla pomlad,
da z njo mi s pticami se vrne moj zaklad.
Bom upala, da ne pozabiš me,
da veter kot oblak pripelje te nazaj.
Le moj pogled naj ti pove vse,
da se spominjal boš ljubezni najine.
Jesenskih rož ti bom nabrala v slovo,
ko boš odhajal z njimi, meni bo hudo.
V srcu bom nosila zadnji tvoj poljub,
ki brez besed je tisoč lepih dal obljub.
Spomladi pa še lepše rože zacveto,
močnejša najina ljubezen z njimi bo.
Ta šopek rož naj bo s teboj,
kjerkoli boš, bom vedela, da si le moj.
Jokala bi, a se preveč bojim,
da s solzami ne posuši se tvoj spomin.