Na blazini je ostal ves najin čas,
vsi trenutki, sveža jutra tistih dni.
V meni noč gori, ko tiho zaboli
tvoj pogled, ko vem, da skupaj z drugim si.
Skozi okno sije hladen mrzel sij,
ko se zopet mesečina k nam spusti.
Vse preveč bilo je sladkih le besed,
vse prevečkrat odmaknila si pogled.
Pusti, pusti sanjati mi, dekle,
naj še enkrat bo tako kot prve dni.
Pusti, pusti upati mi to noč,
preden v zarji jutra ti odšla boš proč.
Več kot sto obljub in vedno tvoj nasmeh,
ko poljub zbudil je v meni sladek greh.
Vem, morda bi le živela, draga, ti mladost,
ni poti nazaj, porušen je zdaj most.