Ne boš me spoznal, ko prišla bom naproti,
kot tujca oba mimo le bova šla.
Ne boš me spoznal zdaj, ko več nisem v zmoti,
ker vem, da midva ne bi sreče našla.
Ne boš me spoznal, nisem več tista ženska,
ki svoje srce darovala ti je.
Ne boš me spoznal, kot narava jesenska
obarva prav vse, spremenila sem se.
Morda nekoč nekje boš tik ob meni stal,
začutil morda, kar dobro si poznal.
Takrat sprašujem se, bi sploh verjela ti,
mar spet lahko te ljubila bi.
Morda nekoč nekje v oči pogledaš me,
pa rečem ti: »Fant, pozabi me!«