Najprej si slutnja bil,
tista kaplja pred dežjem,
vonj bele vrtnice
in obljubljeni objem.
Piš nežne sapice,
ki v jutru kuštrala mi bo lase
in nežen sij,
zaspane male zvezdice.
Ko boš rojen, sinko moj,
zavriskalo bo v sreči srce,
v meni je moč, da lahko
kot mamica zmogla bom vse.
Nič se ne boj, sinko moj,
ker bova domov sama prišla,
dobro ti bo, saj imam
ljubezni za dva!
Veš, za trenutek me
je bilo življenja strah,
da čisto sama te
bom nosila na rokah.
Zdaj, ko me nežno kot
metuljček božaš tam pod srcem že,
zavedam se:
najlepši čas pred nama je.