Dan je prišel, ko je sonce zašlo,
strto srce je nemirno bilo.
Skrival med prsti se tvoj je pogled,
ker ni med nama več lepih besed.
Stala nemočna ob zibelki sva,
gledala se kakor tujca midva,
notri pa dve sta majhni dlani
iskali ljubezen, ki zdaj je več ni.
V otroških očeh je sonce
in upanje v boljše dni,
pa čeprav se zdi, da žalost
skrita iz njih govori.
V otroških očeh je sonce,
ne vedo za vse noči,
ko med prepiri mesec
je nema priča laži.
Stare obljube so davno odšle,
nove vezi so se tkale nekje,
v večnost izginil poročni je “da”,
čas pa prinesel je mnogo gorja.