Vsak od nas vesla v pristan, na obalo si želi,
morje svoje vsak ima, v njem pa skalnate čeri.
Vsak od nas vesla v pristan, a ne ve, kdaj bo prišel,
če bo pravi veter pel ali moč bo jadru vzel.
Moje morje valovi, premetava ladjo mi,
do obzorja v sonce gre zlata cesta prek vode.
Tam nekje me čakaš ti, še ne veš, da k tebi grem,
tam nekoč se srečava na obali vseh želja.
Na svojo obalo želja vsak nekoč pripotuje,
nekoga prinese vihar, drugi mirno pripluje.
Je morju vseeno, kako z ladjo se poigrava,
saj vsak je mornar in vsak je krmar do svoje poti,
si mirnih valov in blagih vetrov v belih jadrih želi.