Tam na črnovrškem klancu
sva se prvič srečala,
z avtom sva se zaletela –
kriva sva bila oba!
Že sem mislil jo nadreti,
a se mi je smilila,
ko je v strahu šepetala:
bom sodniku morala?
Pa sva se pogovorila
in, se ve, pobotala;
pa domov sem jo pospremil,
da ne bi še kam zašla.
In odslej sem k njej zahajal,
saj je lep bil njen obraz,
kakor tudi vse ostalo,
grd pa nisem niti jaz!
Avto sem h kleparju peljal,
deklico pa pred oltar!
Kriva je bila nesreča,
da midva sva srečen par!