Na večer se zberemo na lesenem podu vsi,
spet koruzo ličkamo to nas zmeraj razvedri.
Staro, mlado zbere se ducat pridni spretnih rok,
stari oča spet bo še kup otrok okrog.
Storžev v kotu mnogo je nas pa to nič ne skrbi,
dobro nam od rok vsem grem kup kot lanski sneg kopni.
Oča pa razpredajo stare zgodbe od strahov,
da nihče ne upa si iti še domov.
Ko koruzo ličkamo veselo je zares,
zapojemo naglas, da sliši nas vsa vas.
Ko koruzo ličkamo med nami stke se vez,
veselje rad ima prav vsak od nas.
Ko koruzo ličkamo poseže godec vmes,
živahno zaigra poskočno kar se da.
Ko koruzo ličkamo na koncu bo še ples,
da tresel se bo pod od naših nog.
Pravijo, da rado se tudi tole pripeti,
če dekle na rdeči storž po naključju naleti.
Tisto leto prav zares se gotovo omoži,
kmalu svatovski bo ples to pa res drži.
Mati pa v majolki mošta prineso,
da jezički naši nam lahko teko.
Vsak kdo je zgovoren vsak kdo se smeji
takšne družbe daleč res ni.