Na pot sva se podala kot mnogokrat poprej,
v hribih se spoznala skupaj sva odtlej.
Nahrbtnik napolnila z dobro malico
v klanec jo mahnila v gorah je lepo.
Minute ni brez smeha, vesel je vsak korak,
v hribih res ni greha, zrak je bolj lahak.
Da rada se imava videli so vsi,
kjer lepa je narava ljubezen kar gori.
Na vrhu pa pokleknil sem pred njo,
ji vprašal jo če moja žena bo.
Saj v gore hodiva že nekaj let,
zdaj pa za vedno hočem jo imet’.
Na vrhu rekel je, da ima me rad
in da bi mi pristajal prstan zlat.
Vsa srečna in pa presrečna sem ga objela
in mu rekla da.