Dekle, oj, le verjemi,
srce gori za te,
ko pridem me objemi
in sreči daj ime.
Za me je sreča ena,
na svetu to si ti,
nikoli izgubljena,
le to srce želi.
Ko gledam očke tvoje,
ljubezen z njih žari.
Če kdaj bilo hudo je,
o tem ni več sledi.
Pogled se razodene,
besed ne trativa,
saj lepše ni nobene,
kot sreča najina.
Tudi če bo kdaj zavel
piš leden jeseni,
v naju ogenj bo žarel
v brk meglen kopreni.
Pridi, draga v moj objem,
src naj dvoje bije,
da začutiva refren
večne melodije.
Pesem neizpeta
življenja je opoj,
spet in spet začeta,
še ti jo zdaj zapoj.
Ko bo zadonela,
nikomur žal ne bo,
vse nas bo prevzela
v en mah z ljubeznijo.