Skozi okno gledam dežne
kaplje in molčim.
Za trenutek spet se spomin
le na njo.
Na tiste pegice na njenem licu,
še zdaj imam spomin.
Pa vendar dobro vem, da je
nazaj ne bo.
Z mano prvič je ljubila,
prvič je bila zaljubljena.
Vonj dežja spomni me
na te kostanjeve lase,
na pogled meden, tisto jesen,
ko bil še fant sem njen.
Vonj dežja vzel je vse,
oči v barvi Donave,
ki so bile moj svet, zaklet.
Takrat komaj štela sva devetnajst let.
(Bila je moj planet,
veš, takrat komaj štela sva devetnajst let.)
Ko z oblakov dol na Zemljo,
solze padajo.
Tisti vonj me zopet spomni
le na na njo.
Na tiste očke lepe, modre
in na vse, kar je bilo.
Imel sem vse, imel dekle
zaljubljeno.
Pihaj veter, kjer je ona.
Naj pada dež še zadnjič njej v slovo.