Svet ste zavili v kičaste sanje,
da bi z njimi lepši bil,
a na dlani je spoznanje,
da je človek smer zgrešil,
usta požrešna meljejo slamo,
ki napihne te samo,
človek pada v omamo,
več ne ve, kaj je lepo.
Prava lepota vrednost izgublja,
sreča masko nosi le,
se za njo vse dneve skriva,
več nihče spozna je ne,
srce je polno težke praznine,
duša tava le vse dni,
človek slepo vse verjame,
kar servirano dobi.
Jaz pa še vidim pravo lepoto,
jaz ne nosim teh očal,
niso mi nikdar v napoto,
nosim pa ljubezni šal,
ta me pogreje in me poživlja,
z njim obrišem si oči,
kadar bedno iluzijo,
zopet kdo pokaže mi.
Odnesi me, dovolj mi je,
plehkih iluzij, ki svet nam rišejo,
umakniva se skupaj tja,
kjer le pravljične se zgodbe pišejo,
Odnesi me, pojdiva že,
tja kjer se srce spet s srečo napoji,
svet je lep brez vseh navlak,
naj brez naju v dalj drvi ta nori vlak.