Moje trte že zore
tam na Trški Gori.
Črički se že vesele,
to za me najlepše je.
Kje veselja je največ,
tam na Trški Gori,
ko prismeje se jesen
in v svoj vinograd grem.
Ko sedim pred zidan’co
tam na Trški Gori,
na harmoniko igram,
zrem v dol in se smehljam.
Je pod brajdo mizica
tam na Trški Gori,
vedno polna je dobrot,
k meni vsak najde pot.
Včasih kdo je vprašal me,
če prodam svoj hramček,
pa bilo mi je hudo,
če pomislil sem na to.
Nihče ni tako bogat,
da bi mi ga plačal.
Vanj zazidal sem srce
in žuljave roke.
Pridi k meni kdaj v goste,
tam na Trško Goro,
da kozarček spijeva
in skrbi odrineva.
Glej, življenje kratko je,
kdo ga ne bi užival,
ne bi pil, se veselil
in vsak dan srečen bil.