Tam ob potoku v prelepi dolini
stari se mlin je včasih vrtel.
Ko pa so časi se obrnili,
tiho za vedno je onemel.
Mlinar v tovarno na delo odhaja,
žena na vročem soncu gara,
hčerka pa v mesto se je podala,
da bi nekoč tam postala gospa.
Vrni se, vrni, deklica,
tu na deželi si doma,
tukaj te čaka mir srca,
tukaj te čaka mamica.
Vrni se, vrni, deklica,
spomni se, kje si ti doma,
da ti oči spet zableste
in pomiri se ti srce.
Ta naš potoček otožno sameva,
nič več ni bister, čil kot nekoč.
Mlinar veselo več ne prepeva
in ovenel mu obraz je cvetoč.
Hčerka pa v tujem zdaj mestu sameva,
kjer je spoznala, kakšen je svet.
Zdaj je brez dela in brez ponosa,
v njenih očeh ugasnil je cvet.