April je spet pozelenel,
v zelenje naš gozd je odel,
prek pravljičnih cvetočih trat
odšla sem gozdni mir iskat.
Na jasi sred mehkih livad
zastane mi tiho korak,
zaslišala sem glas “ku-ku”,
pomlad je znova tu.
Nam dedek povedal je rad,
da toliko vsak bo bogat,
kot cvenka v žepu pač ima,
ko oglasi se kukav’ca.
Mi ptica skrivnostna sred vej,
resnico zdaj svojo povej,
a ona pravi mi “ku-ku”,
pomlad je znova tu.
Pa kaj nam mar ves naš denar,
samo, da bi vsak bil le zdrav.
Živimo srečni brez strahu,
zapojmo s kukav’co “ku-ku”.
Pa kaj nam mar ves naš denar,
spomladi nihče ni več star.
Odprimo vrata upanju,
vsi skupaj zapojmo “ku-ku”.