Petek vsak je pri nas v hiši strašen direndaj,
v prostih dneh vsak želi doživeti marsikaj.
Kdor doma bo ostal, bo v življenju vse prespal,
pa čeprav ti potep sprazni žep.
Kup otrok, kup dobrot treba vzeti je na pot,
žena se krega spet, ker nered je vsepovsod.
Mene pa le skrbi, če bo avto zdržal mi,
tašča vmes žlobudra, kar se da.
Pojdimo na morje, kjer sonce sije.
Je lepše v hribih, kjer vetrič brije.
Želim zaplavati v valove sinje.
Na vrh planine poskoči mi srce.
Pojdimo na obisk, če nočeš z mano.
Ulovil raje bi ščuko staro.
Odvrzi že v vodo vso to navlako.
Najbolj spočil se le ob potoku bom.
Sto oblek vse povprek v prtljažniku leži,
kot bi šli za cel vek, ne pa le za dve noči.
Joči se ali smej, glavno si pozabil, glej,
rompompom celo pot bo povsod.
Kovčke gor, kovčke dol, vpije naš družinski zbor,
vsak bi rad vsakokrat peljal s sabo cel zaklad.
Na ves glas vpije tast, pipe kot nalašč spet ni,
stiska jo nevede med zobe.
Turizem kmečki nas že dolgo kliče.
Lovil bi raje metulje, ptiče.
Nas čaka mirna vas, prostost v naravi.
Brž jo pozabi, ker raje sem doma.
So rekli včasih že, da pametnejši je,
kdor malo popusti, se nasmejan drži.
Prekratek je oddih, da delal bi prepih,
izberi srednjo pot, mir bo povsod.