Zopet sonce spleta zlate niti,
čez polje razpreda jih,
v strunah vetra spet rumeno listje
v gozdu tam lahno drhti.
Na dobravi mlad pastir zapoje
pesmico otožno si,
hladna jutra polna so tesnobe,
ki v megli nad mestom spi.
Za vasjo v daljavi mrzle zvezde
tiho se prižgo zvečer,
rosa pada na rumene trate,
pride k nam jesenski mir.
Tudi v mojem srcu je jesen,
ptice odletele so s teboj,
srčno upam sama dan za dnem,
da nekoč bom srečna še s teboj.
Zdi se mi, da slišim tvoj korak,
v sivi megli tiho je zastal,
morda spletla sem si le želje,
ker le prazen up mi je ostal.