Dekle, steciva do srebrnega obzorja,
glej, zlato sonce se poslavlja nad vodo,
tone počasi med valove rdeča krogla,
s škrlatom oblekla je potok nalahno.
Tiho na skali fant igra na mandolino,
v zarji večerni zvoki milo zadrhte,
pesem zaplava o ljubezni tja v višino,
na nebu se s poletno sapo ulove.
Galebi, bele ptice nad vodo,
zapojte pesem o poletju,
saj zlato sonce kmalu bo zašlo,
zgubila pesem se v vetru bo.
Bosa steciva do srebrnega obzorja,
odnesiva si domov prgišče lepih sanj,
ki sva jih spletla na peščini polne sonca,
da bi ponesla jih v jesenski sivi dan.
S sabo vzemiva košček toplega poletja,
mehko modrino si nasujva med dlani,
zase z obrežja naberiva šopek cvetja,
shraniva pesem si valov za spomin.