Ko pot popelje te ven iz Cerknice, malo se povzpne,
polica bloška se pred teboj odpre.
Ko prideš čez vodo, kjer gozdovi so, se prevesi pot,
planota bloška tod odkriva se povsod.
Med skalami ujet beli kraški svet, vsepovsod le sneg,
zvečer ledeni cvet na oknih riše led.
Čez dan pa sredi smrek sonce boža breg, hiše na skaleh,
tišina vse povprek, v dalji ptice pet.
Tu zibelka je naš’ga smučanja,
saj prvi smučar tu je bil doma,
na nogi smučki si je del,
komot si palico je vzel.
Kot blisk drvel je v sončen dan navzdol
prek zasneženih logov in bregov,
v srebrni sneg je delal dolgo sled,
ko je hitel čez breg.
Stoletja so minila od tedaj,
a kot bi kdo premaknil čas nazaj,
na bloški je planoti kot nekdaj
najlepši zimski raj.