Le kaj tako lepo diši po ulicah Ljubljane,
ko na jesen nov sončen dan zaspano jutro vstane?
Takrat kostanjarjev peči na trgu so prižgane
in tja mladostno razigran gre parček nasmejan.
Kostanja kupiva si, dragi moj,
škrnicelj kostanja dišečega,
še toplega rada oluščim gredoč,
ko se pomenkujem s teboj.
Kostanja kupiva si, dragi moj,
kostanja in mošta penečega,
zvečer pa le pridi, da krajša bo noč
in srček bo moj samo tvoj.
Ko dan se z mrakom poslovi in mesto noč zajame,
takrat že ljubljeni Boštjan pogled naslanja name.
En vroč poljub zasluži si, ko nežno me objame
ta moj prisrčni Don Juan, ljubezni ves predan.