Ko je kot majhen deček še naokrog hlačal,
z mamico ali očkom rad bi se kdaj igral.
»Čakaj, saj veš, da delo imam!«
poslušal je dan na dan –
dokler spoznal ni, da vse je zaman
in raje igral se sam.
Vodil ga v svet odraslih je negotov korak.
Vedno takrat zavetje staršev išče si vsak.
»Čakaj, saj veš, da delo imam!«
poslušal je dan na dan –
dokler spoznal ni, da vse je zaman,
izhod si iskal je sam.
Dom na zunaj res blešči se zdaj,
je sreča denar, ves ta blišč in sijaj.
Ga vabita starša vsak dan:
»Pridi, dovolj zdaj časa imam …«
A vendar njun klic je, zaman –
otrok je odšel drugam.