Ko venček spletala je pastirica,
iz žita zlatega in poljskih rož,
so že zardela bila mlada lica,
in srečna šepetala je gredoč.
Nocoj bom videla, če sem ti draga,
če tudi mi ne rečeš to na glas,
le sprejmi še do hišnega me praga,
naj tvoja roka mi oklepa pas.
Potem poročni venec bom nosila,
iz rožmarina in rdečih rož,
iz te pšenice kruh bom zamesila,
ko tvoja žena bom in ti moj mož.