Kjer bori zeleni v vetru šumijo,
med kamenjem kraškim si kakor lep cvet.
Ko z Nanosa gledam al’ Lovrenca k tebi,
zdiš se mi lepa in kraški ves svet.
Postojna ti moja, kdo slišal ni zate,
za biser pod tabo, ki čuvaš ga ti,
za tvoj’ga soseda, graščino Predjamsko,
kot orlovo gnezdo nad tabo bedi.
Z vedrino naznanjaš morja ti bližino,
dolina Vipavska kot sestra ti je.
Na zemlji tej kraški veselo živimo,
smo srečni, veseli vsi kraški ljudje.