Okna srca so žareča, svetijo v temno noč,
je za njimi topla sreča ali še temnejša noč.
Če jih gledaš iz samote, ko si žalosten in sam,
zaželiš si njih svetlobe, žarek le droban.
Kdaj bo za mojim oknom luč,
kdaj bo za njim veselje?
Ko pozabila bom lahko,
kar vzelo mi je življenje.
Ko bo za mojim oknom luč,
cvetje ga bo krasilo,
da se bo vid’lo, da je tu
srečno dekle doma.
Moje okno pa ostaja samo, temno vse noči,
polna luna z mesečino ga le malo osvetli.
Le zakaj bi luč prižgala, zunaj več nikogar ni,
ki želel bi k meni priti, me tolažiti.