Morda kriva je usoda, da takrat spoznal sem te,
ampak zdelo se je, kot da že sto let poznava se.
Najbrž je pisalo v zvezdah, da se bova srečala,
da čez solze in nasmehe bova drug ob drugem šla.
Morda bil moj svet brez tebe bi bolj zlikan in opran
in spočit bi se prebujal, ne pa utrujen in zaspan.
Morda nosil bi kravato, le pri eni punci spal,
vem pa, da bi bil bolj resen in da bi se manj smejal.
Za vedno prijatelja, do konca sveta,
ko stara in zgubana že bova oba.
Za vedno prijatelja, ko las več ne bo,
ko čas bo naprej drvel, bo nama lepo.
Kdaj pomisliš, kaj je večno in zakaj si se rodil?
Se kdaj vprašaš, če prav danes zadnji si kozarec spil?
Morda kdo od naju kmalu bo na svetu sam ostal,
za vse dolge ure s tabo pa nikdar ne bo mi žal.