Danes je vajin dan, dan najlepših sanj!
Sonce že zahaja, veter le šumi,
tam pod oknom dekle solze briše si.
Vendar niso solze žalosti gorja,
to so solze sreče njenega srca.
Zgodaj zjutraj v belem dekle čaka dan,
da njen dragi pride, ji ponudi dlan.
Pred domačim pragom tiho postoji,
na sosednjem griču zvon že zazvoni.
Danes je vajin dan, dan najlepših sanj,
danes te oče bo pospremil pred oltar.
Naj vsa ljubezen zdaj traja vekomaj,
naj življenje skupno bo za vaju dar.
Mati jo poljubi, blagoslov ji da,
nežno, prav potiho, ji zašepeta:
“Veš, zelo ponosna vedno nate bom,
nikdar ne pozabi, kje je rodni dom.”