Nekdo mi pisma piše,
nekdo grafite riše,
na belem zidu zjutraj se bohoti moje ime.
Nekdo skrivaj me sanja,
vijolice poklanja,
pred vrati vsako jutro šopek rož mi pusti in gre.
Ko drugi fantje spijo,
mu burim domišljijo,
sam dolgo v noč strmi v zvezde in ne more zaspat’.
Podnevi se živcira,
pogum že dolgo zbira,
da ves pokončen pride ta večer moj poljub iskat.
A ko na cesti srečam ga, oči obrnjene so v tla,
pogled prestrašen in rdeča lica ima.
Boječe pospeši korak in hitro izgubi se v mrak,
v svoje sanje spet se skrije moj junak.
Nekdo močno želi me,
pošilja vroče rime
o čudežni pomladi, ko bom jaz njegovo dekle.
Prijateljem razlaga,
da je že blizu zmaga,
da ni več daleč tisti čas, ko mu dala bom srce.