Gledam stare, prašne slike,
polne smeha so in sanj,
ko verjela sva v večnost
in da vedno nov bo dan.
Želje sva iz nič gradila,
sreča temelj je bila,
smeh sva vsak dan si delila
in ljubezen dihala.
Enkrat mine vse,
vse gre, se vse konča,
enkrat se zaključi
še najlepša pravljica.
Enkrat pride dan,
ostane nekdo sam,
res enkrat vse mine,
a nocoj, nocoj še ne.
Tvoja roka ni več mlada,
a je topla tvoja dlan,
ko pobožaš mojo ramo,
srečen sem, da nisem sam.
Da ob meni si še vedno,
skozi leta, skozi mraz,
čez vse noči pretemne,
ki jih potemnil je čas.