Samotni so dnevi in dolge noči,
se zbujajo jutra, ljubezni pa ni,
ko ležejo ptice, domov vsak hiti,
le moje ljubezni že dolgo več ni.
V spominih se skrivaš, kam le bežiš,
brez tople besede osamljen živiš,
saj veš, kje je cesta, ki pelje domov,
saj veš, da te zvesta še vabim pod krov.
Kadar bom v sanjah
s tabo po gozdu hodila,
kdo ve, kje te vodila bo pot,
v mislih te bom ljubila.
Če pa kdaj se bom
zjutraj ob tebi zbudila,
čutil boš, da bila sem prav
ves čas s teboj.
Na vse pozabi, le naju nikar,
žaljivih besed ne bo naj ti mar.
Če kdo oponaša, zakaj si bil moj,
srce se oglaša, da še bom s teboj.