Na Štajerskem žive,
kot rožice dehte
prelestno lepe, vse ste rosno mlade.
Še niti dvajset let
nobena ni na svet’,
pa vendar omožile bi se rade.
Mladenke pridne so,
pa v cerkev hodijo,
Marjana je od vseh najbolj pobožna.
Damjana kuhat’ zna,
Suzana piti da,
nobena pa me v kamro ne pelja.
Kako bi le prišel,
kako srce vnel
katerikoli štajerski devici?
Ne znajdem se pri tem,
ko pridem tja, sem nem,
povem, ljudje, vam čisto po pravici.
Zdaj z mehom bom odšel
pod okno jim zapel,
kar mamici, ki vsa je še mladostna.
Morda prepričam jo
še kje drugje tako,
da eno mi bo dala za ženo.
Lepa dekleta ljubite barabe,
stari že Andrej je rekel.
Brez njih postale boste stare babe
in možem povsem odveč.