Vem, da ne maraš gube na čelu
in motnih oči.
Zato prihajam, brezskrbno, smehljaje,
kot dan, ki se komaj budi.
Rahlo polagam ti roke na čelo,
poljubljam lase in oči
in odhajam, kot bel oblak dopoldneva,
ki nikdar skrbi ne pusti.
Moje solze pa drugi prestreza,
in misli da zanj teko.
Zaradi prevare, te drobne prevare,
mi je še tisočkrat bolj hudo.
Vedno sem jutro, nikdar ne bom poldan,
še v mislih se ne zmrači.
Ljubi, moj ljubi, kako bo le z nama,
poglej, kako čas beži.