V deželo gre jesenski čas,
vse duri se zapro.
Spet umiri se naša vas,
kot nekdaj je lepo.
Ob peči dedek naš sedi,
spominom se preda.
Lepo bilo je tiste dni,
ko zima je prišla.
Po hišah pletli kite so
iz slame zimske dni,
so pletli jih z ljubeznijo
v nočeh ob leščerbi.
Iz kit pa drugi delali
so lepe cekarje,
a za poletne vroče dni
najlepše slamnike.
Slamnik ni samo klobuk,
slamnik je veliko več.
Z njim na glavi si gospod,
vsaki dami všeč.
Od Mengša pa tja do Domžal,
v Ihana, Kamnika,
je kite spletala vsak dan
družina zbrana vsa.
Prišla je v hišo potovka,
odnesla kite stran.
Jih spletla roka mojstrska
je v čudovito stvar.
Postavljala dekleta so
povsod se s cekarji,
bili so za oči tako
vabljivo pisani.
A fant je tisti kaj veljal,
če slamnik je imel,
ko z njim se je na vas podal,
je tudi ljubit smel.