Vse življenje čas le priganja nas,
že ob zibelki ti ur’ca stoji.
Mine nekaj let, ur’ca pravi spet:
»V šolo se mudi, le ne zaspi.«
Ura pa ne vpraša te,
če utegneš ali ne.
Le naprej se ji mudi
in priganja čas, hiti.
Tika taka, tika tak,
vedno isti je korak.
Na uho šepeče ti,
glej, čas beži, tik tak.
Star si dvajset let, že ljubezni svet
je srce zajel, glej, saj si že zrel.
Že imaš ženo, sina, deklico,
vse bolj čas hiti in z njim skrbi.
Ura pa ne vpraša te,
če utegneš ali ne.
Le naprej se ji mudi
in priganja čas, hiti.
Tika taka, tika tak,
vedno isti je korak.
Na uho šepeče ti,
glej, čas beži, tik tak.
Ko pa ura tvoja se iztekla bo,
ko za vedno boš jemal slovo,
nekdo z uro v roki bo v vas prišel,
rekel: »Pridi, glej, tvoj čas je zrel.«
Bledi gost ne vpraša te,
če utegneš ali ne.
Le naprej se mu mudi
in priganja čas, hiti.
Tika taka, tika tak,
vedno tišji je korak.
Zdaj le medlo sliši se,
končano je, tik tak.