Nemirni duh mi ne pusti,
da bi sedela le doma.
Med štiri stene dolgčas gre,
a jaz bi rada nekam šla.
Ujela veter bi v lase,
zašepetala ti smeje,
da tale dan je kot iz sanj.
»No, pa naj bo tako, dekle!«
A greva v Celje za čisto veselje?
A greva na Bled v pletno sedet?
Potem še do Kranja me misel preganja.
Ja, greva na pot! Lepo je povsod.
Zelena je dežela ta
vse od Pirana do gora.
Prijazni so ljudje povsod,
a jaz pa neučakana.
Ujela veter bi v lase,
zašepetala ti smeje,
da tale dan je kot iz sanj.
»No, pa naj bo tako, dekle!«
A greva v Celje za čisto veselje …
Kot da sto čebel v sebi ima,
leta naokrog.
Kot da jezik njen poganja mlin,
ves čas ropota.
Čas ob njej mineva, kot
bi le zasukal se.
Zahtevna je, priznam težko.
A kaj, ko ljubim jo.