Jaz sem veter potepuh, prah pometam, svet gladim.
Ne priznam, da sem lenuh, četudi kdaj v goščavi spim.
Rad ujamem v krilo se, lepe mlade deklice,
ko ga dvignem, pa zbežim, se skrijem in molčim.
Jaz sem veter potepuh, trave spletam v majski dan,
a pozimi snežni puh, natrosim v vsak kotiček vam.
Mnogokrat pa se jezim, strašno moč tedaj dobim,
kot za šalo streha gre z vaše hišice.
Ker sem veter, s sabo nosim neiskrene vse poljube,
vse odnesem, vse prenesem, vse laži in vse obljube.
Kar se vame kdaj zapiše, se pozabi in izbriše.
Praznih milijon besed sem odnesel že po svet.