Ko pride poletje sem najbolj vesel,
saj junij je spet našo Kolpo ogrel.
Se z družbo veselo odpravim veslat,
ko jutro žari, kot škrlat.
Čolnički drse mimo belih čeri,
nad slapom se prvim ustavimo vsi.
Na brhkih kopalkah, ki sončijo se,
vsi naši pogledi vise.
A čolne je treba prenesti pod slap,
skomine velike pospraviti v past
in ko bo zvečer konec naše poti,
na veselico odidemo vsi.
Ob Kolpi so polja, prijazne vasi,
od sonca, vročine se grlo suši,
a v Beli krajini zdravila za to
po hladnih kleteh rastejo.