Stara vrba, tam on Kolpi, pošumeva v tih večer,
sama zdaj stojim na bregu, niti ptic ni več nikjer.
Reka poje svojo pesem, mi spomine šepeta,
še pred letom dni sem tukaj s svojim fantom še bila.
Gor z vasi se sliši petje, glas harmonike zveni,
ob nevestici v belem ta moj fant sedaj stoji.
Stara vrba, ti spominjaš toplega poletja se,
slišala si kaj govoril, kaj takrat obljubljal je.
A name je pozabil in obljube vse,
verjela nisem, da je res, kar govore ljudje.
Le skrivnosti ene pa še zdaj ne ve,
da z menoj utripa eno še srce.