Nekoč poznal sem dekle zvesto,
imela zlato je srce.
Bila je nežna, tiha, mila,
iskreno ljubila me je.
Na svetu pa je vse minljivo,
bil kmalu sreče cvet je strt.
To kar sem ljubil, ljubil srčno,
to vzela mi je kruta smrt.
Bolest pognala me v tujino,
kjer tavam sam iz kraja v kraj.
Zaman tu iščem srečo davno,
ki se ne vrne več nazaj.
Med tujci tujec tu samevam,
prijateljev tu zame ni.
Usojeno mi je trpeti,
vse tja do konca mojih dni.
Ostale so mi pesmi mile,
rodi jih ranjeno srce.
Edina so tolažba moja,
ko zgrinja se obup na me.
Ko pa življenje se izteče,
le eno željo še gojim.
Naj dragi dom me zopet sprejme,
naj tam v grobu mirno spim.