Na Bavarskem tam v tujini, mi mesto Dahova leži.
Tam blizu taborišče smrti, kot živi opomin stoji.
Barak tam trideset je stalo, široki prostor bil je vmes.
Grozote strašne se vršile, gestapovski mrtvaški ples.
Pred tabo človek, ne, prikazen. Ga sama koža je in kost.
Oči udrte, lačna usta. Iz njih odseva vsa bridkost.
Po licih solze mu drsijo, ko gleda ta prekruti svet.
Sestradan, bičan in ponižan, manjvreden bil kot zadnja smet.
Ob jarku tam pa krematorij, gorel je dan, gorel je noč.
Požiral kupe okostnjakov, oblake dima bruhajoč.
Kar tam se je nekoč godilo, to ve še danes mnog trpin.
Naj narodom bo vsem svarilo, junakom tem pa v spomin.