Zadnja roža na vrtu
ovenela žalostno je,
ni več slišati pesmi jutranje,
niti drobnih stopinj,
ko si zvečer k počitku prišla,
vedno boš v mojem domu manjkala.
Ker te ni, da kot včasih bi objela se,
da bi ti šepetal: ljubim te,
ker te ni, žalost trga mi srce,
ki vsak dan kliče te: vrni se.
Cvetje te je čakalo,
da zaliješ ga kot nekdaj
in ob zori nihče ne poje zdaj,
ob večerih pa ležem
v hladno posteljo čisto sam,
vedno bolj te pogrešam, si priznam.