Sin poslavlja se od doma,
gre v daljni, širni svet,
s težkim srcem znova roma,
kdo ve, kdaj se vrne spet.
Dobra mati le na vratih
spremlja rosnih ga oči,
ni sledu o drugih bratih,
že prej so odšli.
Gledam solze svoje mame,
dobro vem, zakaj teko,
se trudila je le zame,
zdaj v spomine vse bo šlo.
Noč in dan me bo čakala,
spraševala: “Prideš še?”
Vrnem se in rečem: “Hvala
za tvoje srce.”
Domačija zapuščena
že čez leto več ne bo,
jaz, moj sin, ter ljuba žena
vrnemo se pod goro.
Novo bo tedaj življenje
prerodilo stari dom,
vse izpolnil hrepenenje
takrat ti bom.