Po logu že ptički pojo,
vesele se zelene pomladi,
po licih pa solze teko,
saj imeli tebe srčno smo radi.
Odslej bo samo še spomin
lahno dotikal se duše dobrotne,
kot večno dehteč rožmarin,
lepšal nam bo dneve tihe, samotne.
Zbogom, zbogom, upanje in želje,
zbogom, zbogom, moj zemeljski raj,
zbogom, zbogom, moje veselje
več se ne vrne nazaj.
Bo kdaj še cvetela pomlad,
nam bodo ptički po logu še peli?
Morda bomo skupaj takrat,
ko v nebesih bomo večno živeli.