Prišla je od daleč, v mesto z vasi,
od doma povleklo jo je hrepenenje.
Želela prihodnost si z več je luči,
doma jo je teplo življenje.
Imela je upanje, sanje in moč,
v dobri je veri do konca verjela,
da strla bo sive grenkobe obroč,
da znova bo upati smela.
A mesto ni prižgalo dovolj luči,
mesto ni ji dalo dovolj moči.
Brez imena, brez obraza,
od spoznanja do poraza
je pobirala črepinje.
Življenje prepolno je grenkih spoznanj
in zanjo bilo je kot vreme v aprilu.
Čeprav je do konca zaupala vanj,
pustilo jo je na cedilu.
A mesto ni čutilo prosečih rok,
mesto ni slutilo, da kliče jok.
Kot bi je nevidna kletka
ne spustila od začetka,
je izgubljala stopinje.