Pozabi, pozabi me, ne misli več name,
ker moje srce ne more ogreti se.
Ko sem te budila jaz, ti ni bilo zame,
saj si obletaval kot metulj vse deklice.
Prižgati si znal srce, ki zdaj več ne gori,
obdano zdaj z ledom je, vsak dan me bolj boli.
Nikoli več treba ni pod okno hoditi,
ne kliči, ne vabi, kadar mimo mene greš.
Prevarano je srce
kot kres proti jutru,
ko dan iz temnih oblakov
drobne kapljice prše.
A včasih se le zgodi,
da še pod pepelom
se v vroči žerjavici
novi ogenj spet prižge.