Pravijo, da celi čas
rane, dušo in poraz,
da ostane le spomin,
desetletje bolečin.
Čakam, da pokličeš me,
mi poveš: “Vam dobro gre?”
A pod Storžičem usoda,
vzela tvoje je ime.
Zdaj utihnil je tvoj glas,
v vnukih vidim tvoj obraz.
Oh, da vrnil bi se s pesmijo med nas!
Ne vem, če bom zmogla brez tebe naprej,
v otroštvu si dal mi ljubezen brez mej.
Ne vem, če bom zmogla, a moram naprej!
Vem, ti boš ob meni le v duhu, kot prej.
Ker ti pobral si me, če padla
sem kot deklica po tleh.
Ti mi celil rane,
brisal solze v očeh.
Ker ti učil si me, kaj prav je,
me pospremil pred oltar.
Hvala, dragi oče za ta dar!